Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo (TTIP) je izčrpen sporazum o prosti trgovini in naložbah, o katerem se trenutno v tajnosti pogajata Evropska unija in Združene države Amerike (ZDA). Javnost je z nameravanim začetkom pogajanj o TTIP prvi seznanil predsednik ZDA Barack Obama v svojem letnem nagovoru februarja 2013. Julija istega leta je potekal prvi krog pogajanj med uradniki Evropske komisije in ZDA. Cilj obeh strani je, da bi pogovori potekali čim hitreje in to tako, da podrobnosti o njih ne bi prišle v javnost, saj upata, da bi jih lahko zaključili, preden bi prebivalci Evrope in ZDA lahko ugotovili resnične
razsežnosti grožnje, ki jo predstavlja TTIP.
Uradniki obeh strani priznavajo, da primarni cilj TTIP ni spodbujanje medsebojne trgovine z odpravo carinskih dajatev med EU in ZDA, saj so te že sedaj na minimalni ravni. Po besedah uradnikov je glavni cilj TTIP odprava regulatornih 'ovir', ki omejujejo dobičke transnacionalnih korporacij z obeh strani Atlantika. Te 'ovire' pa so v resnici nekateri najpomembnejši socialni standardi in okoljski predpisi, med katerimi so delavske pravice, pravila na področju prehranske varnosti (vključno z omejitvami uporabe gensko spremenjenih organizmov (GSO), predpisi o uporabi strupenih kemikalij, zakoni na področju digitalne varnosti in celo nove varovalke v bančnem sektorju, ki so bile uvedene zato, da bi se izognili ponovitvi finančne krize iz leta 2008. Povedano drugače, gre za ključna vprašanja.
Deregulacija je zgolj del programa TTIP. Vanj sodi tudi odprtje novih trgov na področjih javnih storitev in javnih oziroma vladnih naročil, pri čemer TTIP predvideva, da bi se lahko po novem za posle v teh dveh sektorjih potegovale tudi transnacionalne korporacije, kar vzbuja strah pred novim valom privatizacije v ključnih sektorjih, kot sta zdravstvo in izobraževanje. Najbolj zaskrbljujoč element TTIP pa je nova pravica tujih investitorjev, ki bodo lahko v primeru njegove uveljavitve na ad hoc arbitražnih tribunalih sprožili pravni spor zoper neodvisne države zaradi izgube dobička, do katere bi prišlo zaradi javnopolitičnih odločitev. Mehanizem 'poravnava spora med vlagateljem in državo' (Investor-State Dispute Settlement - ISDS) v praksi izenačuje pravni status transnacionalnega kapitala s tistim, ki ga uživajo nacionalne države, kar predstavlja grožnjo najbolj osnovnim načelom demokratične družbene ureditve tako v EU kot v ZDA.
Upravičeno lahko torej razumemo, da pri TTIP ne gre za pogajanja med dvema trgovinskima partnerjema in tekmecema, temveč za poskus transnacionalnih korporacij, da na obeh straneh Atlantika odprejo nove trge, obstoječe pa podvržejo deregulaciji. Grožnja, ki jo predstavlja TTIP, vse bolj skrbi tako državljane EU kot ZDA. Da bi vladnim uradnikom, ki so naklonjeni velikim podjetjem, preprečili podpis odprave zgoraj omenjenih ključnih socialnih in okoljskih standardov, se skupine civilne družbe povezujejo z akademiki, poslanci in drugimi. Za vse ljudi velja poziv, da se pridružijo temu odporu in stopijo v stik z nosilci kampanje, ki že poteka v njihovem lokalnem okolju – ali da začno svojo.
John Hilary je izvršni direktor fundacije War on Want. V zadnjih dvajsetih letih je objavil številna dela o vprašanjih trgovine in naložb. Leta 2013 je bil imenovan za častnega profesorja na Inštitutu za politiko in mednarodne odnose pri Univerzi v Nottinghamu. Njegova zadnja knjiga The Poverty of Capitalism: Economic Meltdown and the Struggle for What Comes Next je oktobra 2013 izšla pri založbi Pluto Press.
